Kako sem postala parakolesarka

Pred enajstimi leti sem imela prometno nesrečo. Prvih sedem let mojega  življenja na vozičku sem večino časa presedela za knjigami.

Ročno kolo HASE

Pred štiri leti pa sem prvič sedela na ročnem kolesu. Pravzaprav sem naredila prvi krog v kletni garaži enega izmed ljubljanskih blokovskih naselij. Tisti čas so bila ročna kolesa v Sloveniji  (še) redkost. Nisem prav veliko razmišljala in kmalu sem postala ponosna lastnica rabljenega ročnega kolesa Varna, pripeljanega  iz Nizozemske. Super rekreativen »bicikel«.

Prvi kilometri so bili počasni in težki, pa vendar moje navdušenje ni popustilo. Svoboda, ki jo občutim ob premagovanju kilometrov, je nenadomestljiva. Hitro sem ugotovila, da vožnja ugodno vpliva na moje psihično, predvsem pa fizično počutje.

Krči in bolečine v nogah, posledice moje poškodbe, so se močno zmanjšali. Prav vsak, vremensko ugoden dan, sem izkoristila za nove kilometre. Po asfaltiranih in makadamskih poteh v bližini mojega doma sem se prepuščala užitkom v vožnji. Že v tistem času, so me prijatelji nagovarjali za udeležbo na maratonih. Mene pa je, vedno bolj, vleklo v naravo. Na polje, po traktorskih poteh, v gozd. Potrebovala sem »ornk« gorsko kolo. Zato je Varno zamenjal Hase. Obe imata prednost, pred Sharkom, ki ga vozim sedaj, v večjem udobju in lažjem presedanju. Shark je cestno kolo, namenjeno tekmovanju ali vsaj hitrejšemu premagovanju kilometrov. Varna je rekreativno, zaradi koles bolj cestno kolo, Hase pa je kolo za vožnje v naravo. Zaradi zelo lahkih prenosov gre praktično v vsak klanec. Zaradi nizko ležečega zobnika je potrebna previdnost npr. pri koreninah dreves v gozdu. Pravzaprav ima vsako kolo svoje prednosti in slabosti.Ročno kolo SHARK

Letos sem (s sicer izposojenim, še enkrat: Hvala, Marko.) kolesom odpeljala maraton v Radencih. Z zelo mešanimi občutki. “Krivdo” pripisujem Primožu J, ki me je prijavil. Ob moralni podpori moje boljše polovice, bolj za zabavo, kot resno tekmo, mi je uspelo. In spoznala sem fante in  njihovega trenerja Alekseja. Ponudili so mi možnost aktivnega ukvarjanja z ročnim kolesarstvom. Tako sem Hase zamenjala za Shark in začela trenirati. Trenutno se pripravljamo za Ljubljanski maraton.

Cilji so veliki, a ne nedosegljivi.

Vem, da je danes pri nas več ročnih kolesarjev, kot pred štirimi leti, verjetno pa tudi nekaj tistih, ki bi radi preizkusili ta šport. Ročna kolesa so zelo različna, namenjena različnim aktivnostim, predvsem pa so velik finančni zalogaj. Zato, se mi zdi pomembna izmenjava izkušenj, mogoče koristen nasvet ali vsaj družba podobno mislečih, zaradi katerih je zaživela naša skupnost in katerih namen je ta spletna stran.

Anka Vesel, parakolesarka (H3)