Z ROČNIM KOLESOM NA MARATON V ŠENTJERNEJ

Na praznični torek, 15.8. smo se tudi ročni kolesarji udeležili Jernejevega maratona v Šentjerneju. Odločitev o udeležbi je padla ekspresno hitro na zadnjem druženju  Kolesariva skupaj v Podpeči. Andreja je nova v svetu parakolesarstva in se nam je takrat pridružila prvič. Pogumna punca z jasnim izzivom in ciljem – prekolesariti Jernejev maraton z ročnim kolesom.

V Šentjerneju še nisem bila. Šele na poti sem začela razmišljati, da nisem dobro opravila domače naloge in vsaj preverila koliko klancev je na trasi. Zato je bilo moje prvo vprašanje, ko smo se, na dogovorjenem mestu, srečali z Andrejo in Gregorjem  – koliko in kakšni so klanci?

Na štartno-ciljnem prostoru se je nabralo res lepo število kolesarjev. Zanimivo je opazovati množico kolesarjev, ki vsak s svojim začrtanim izzivom, nestrpno pričakujejo znak za začetek maratona. Kako smo si različni, a kljub temu združeni v premagovanju kilometrov.

Organizatorji so se zelo potrudili. Zaprta trasa je bila dobro označena, na vsakem križišču so za varnost skrbeli policisti in prostovoljci. Prvi del 27 kilometrske krožne trase je potekal rahlo navzdol.

Roke niso preveč trpele. Dobro ogreta sem se pripeljala do klanca pri Otočcu. Na mojo srečo je bil, sicer kratek, a strm klanec v celoti v senci dreves. Ni se mi zdel tako zelo težak. Le dolžina me je malo skrbela. A povsem po nepotrebnem.

Zadnji del trase je peljal po glavni cesti malo navzgor in malo navzdol do okrepčevalnice kakšnih pet  kilometrov pred ciljem.

Za postanek se nisem odločila, saj nisem imela namena odpeljati še enega kroga. Časovna računica se nekako ni izšla. Saj bi me Gregor, ki se je odločil za daljšo 54 kilometrsko traso in Andreja predolgo čakala. Tako sem se zapeljala po bližnji okolici Šentjerneja in uživala v prelepem dnevu.

Andreja  je svoj izziv uspešno premagala, skupaj z desetletnim sinom sta prečkala ciljno črto v času, ki si ga je zastavila. Vem, kako je poganjati z rokami in vem, kako težki so bili moji prvi kilometri z ročnim kolesom. Čestitke, Andreja, za pogum in izpolnjeni cilj!

Zbranim v startno-ciljnem prostoru so organizatorji pripravili topel obrok, žreb štartnih številk pa je določil dobitnike lepih nagrad. Prijetno utrujeni in z mislijo, da smo naredili nekaj koristnega za naše počutje in za dober namen smo se poslovili. Zbrana sredstva bodo namreč namenjena izgradnji novega vrtca v Šentjerneju.

Anka Vesel