Zimske priprave na otoku Lanzarote

Po Davidovi in Žigovi lanskoletni ročnokolesarski dogodivščini na otoku Lanzarote in seveda njunem navdušenju pripovedovanju po vrnitvi domov, odločitev “iti ali ne iti” ni bila vprašanje. Kar štirje člani KK Tuš-Bauerfeind – David Razboršek, Žiga Breznik, Peter Cerar in Anka Vesel, z družinami so se podali na štirinajstdnevno nabiranje kolesarskih kilometrov in izkušenj.

Lanzarote je zadnji, od sedmih otokov vulkanskega izvora, na severovzhodu Kanarskega otočja. Najbolj ravninski in vendar so njegovi klanci (ročno)kolesarski izziv. Z ugodno klimo v zimskih mesecih pa pravo kolesarsko doživetje.

Prave lastnosti in razsežnosti vulkanov si je, tudi na otoku, težje zamisliti, čeprav črno kamenje in skale dajejo pokrajini poseben izgled. Malce v premislek pusti obisk Timanfaye – nacionalnega parka, kjer si lahko organizirano, s prilagojenim avtobusom, ogledamo nekaj ugaslih vulkanov.  Tla na tem območju so vroča, saj že nekaj metrov pod površjem temperatura dosega do 600°C. Ravna cesta, ki pelje v Timanfayo vzbuja posebne občutke. Položaj nizko nad cesto na kolesu v okolici pa samo črno kamenje in skale, v daljavi pa pogled na vulkanske kraterje. In ko, na prvi turi, po približno 25 kilometrih pretežno v klanec na obronku kraterja zagledaš kamele, najprej pomisliš, da je bila zadana tura malce nepremišljena. Seveda se moraš ustaviti. Ustavljajo se turisti, saj se lahko kamelami odpravijo na ogled parka.

Seveda za vzponi, vedno pridejo tudi spusti, ravne ceste pa omogočajo visoke hitrosti. Tako so, seveda fantje, z veseljem preizkušali svoja kolesa in pogum.

Obala ponuja strma težko prehodna področja iz ostankov lave in romantične peščene plaže s pogledom v neskončnost morja. Z malo višine pa so razgledi še toliko lepši. Ceste so nove ali dobro vzdrževane. Razen visoko na obronkih vulkanskih kraterjev, tudi široke in z malo ovinki. Domačini pa vajeni ročnih kolesarjev.

V januarju, februarju in marcu, ker povprečne temperature dosegajo 25°C in je najmanj vetrovno, je otok najbolj primeren tudi za kolesarske priprave. Poletni meseci so bolj primerni za surfanje in kajtanje. Zaradi vetra, se hitro menjajo obdobja sončnega in oblačnega vremena. Dežja je malo. Začinil pa nam je zadnjo turo na otoku.

Priprave na otoku so tudi odlična priložnost za pridobivanje izkušenj in sklepanje prijateljstev z tujimi ročnimi kolesarji. V tem času so na pripravah na otoku tudi posamezniki iz svetovnega vrha ročnega kolesarstva. Nekateri so na otoku skozi vso zimsko sezono.

Že sedmo leto zapored ekipa Sopurja, pod okriljem župana Playa Blance, mesteca, kjer smo bili nastanjeni, organizira prijateljski ročnokolesarski dirki -Vuelta Playa Blanca. Na letošnji je sodelovalo 54 ročnih kolesarjev. Na kronometru  sva stopničke, vsak v svoji kategoriji, zasedla Anka in Peter. Trasa cestne dirke poteka v strogem mestnem jedru Playa Blance, z zelo ostrim in zaradi hitrosti po spustu nevarnim ovinkom. Udeleženci smo razdeljeni v mešane ekipe – po klasifikaciji in narodnosti. Obstaja samo eno pravilo –  v cilj pa mora ekipa pripeljati skupaj. Hitrejši v ekipi lahko pomaga počasnejšemu. Kljub naravi prijateljske tekme, se dirka na »polno«. Kar tri, med njimi tudi našega Davida, je vrglo iz ovinka. Na srečo, razen odrgnin, niso bili poškodovani. Vsi so tudi končali dirko. Davidova ekipa celo na tretjem mestu.

IMAG0120

Kolesarjenje tik ob obali, med strmimi vulkani ali skozi bele otoške vasice, v februarskem poletju nam je napolnilo baterije, druženje s podobno mislečimi vrhunskimi in rekreativnimi ročnimi kolesarji pa dodalo energijo za doseganje želja in zastavljenih ciljev.

Ni potrebno posebej poudarjati, da štirinajst dni prehitro mine. Vsaj za kolesarske navdušence v naši odpravi. Čakalo nas je le še dolgo in naporno potovanje domov. Kot ob prihodu smo tudi ob odhodu iskali primerno velike taksije za prevoz naših (pre)velikih kosov prtljage. Sploh Petrove škatle za prevoz kolesa. Po zapletih s težo prtljage, prednostjo pri vstopu v letalo, sedežnim redom v letalu in prebavnimi težavami smo srečno pristali v Milanu. Najslabše je prevoz prenesla Petrova škatla za kolo, saj je ostala brez vseh štirih transportnih kolesc. Hvala tudi šoferju Marinu, ki nas je varno pripeljal v Milano in nazaj ter Zvezi paraplegikov, ki je omogočila prevoz.